This website is no longer up to date. BUT: The fight for a sustainable and fair food system is far from over. Here you can find all partners who continue this fight – also in your country!
Večina hrane, ki jo kupujemo v supermarketih, je onesnažena s kršitvami človekovih pravic in uničevanjem okolja. Vendar pa te neokusne sestavine pogosto ostanejo nevidne. Z vsakim grižljajem omogočamo izkoriščanje delavcev, zastrupljanje tal in podtalnice s pesticidi ali prisvajanje zemljišč lokalnih prebivalcev. Vse to se dogaja zato, da lahko velike korporacije in verige supermarketov hrano proizvajajo še hitreje, v še večjem obsegu in če ceneje. Te škodljive poslovne prakse vzdolž naših verig preskrbe s hrano v največji meri prizadenejo ženske in migrantske delavce. Čeprav imajo delavci in ženske pomembno vlogo pri proizvodnji hrane, pogosto ne morejo zadostno prehraniti sebe in svojih družin, imajo negotov pravni status ali pa se soočajo z diskriminacijo.
Pozanimaj se, katere nevidne sestavine so skrite v naši hrani! Podrobneje se pozanimaj o težavah, ki jih te sestavine povzročajo, in o tem, zakaj je rešitev zanje sprejem ambiciozne zakonodaje na ravni celotne Evrope, h kateri lahko pripomoreš!
Potovanje naše hrane od njiv prek predelovalnih obratov na police supermarketov je dolga. Multinacionalke v agroživilskem sektorju imajo kompleksne dobavne verige z več podizvajalci, ki jim je težko slediti, da bi tako zmanjšale svoje odgovornosti. Negativne posledice takšnih poslovnih praks so pogosto najhujše na začetku dobavnih verig, kjer so delavci – še posebno ženske in migranti – vse prepogosto žrtve izkoriščanja in nimajo zagotovljenih dostojnih delovnih pogojev.
Preberi si več o naši hrani in o tem, kakšne težave se skrivajo za katerimi izdelki.
Evropska unija je s 23 milijoni krav molznic največja proizvajalka mleka na svetu. Za tako ogromen obseg proizvodnje je potreben industrijski način proizvajanja, ki povzroča številne težave za ljudi in okolje.
Intenzivna pridelava mleka je povezana z visokimi gostotami živali in veliko porabo kemičnih gnojil in pesticidov. Povzroča onesnaženje tal in vode ter pomembno vpliva tudi na druge habitate in krajinske značilnosti. Mlečna industrija negativno vpliva tudi na biotsko raznovrstnost, da sploh ne omenjamo življenjskih razmer samih krav molznic. Poleg tega intenzivno obdelovanje travnatih površin negativno vpliva na vzorce selitev in prezimovanja divjih ptic.
Čeprav se je v zadnjih desetletjih število kmetij v Evropski uniji precej zmanjšalo, se proizvodnja mesa v številnih državah stalno povečuje. Potrebni obseg proizvodnje mesa zagotavljajo ogromne industrijske kmetije, kjer ogromno število živali živi na prenatrpanih površinah. Takšna industrijska proizvodnja mesa s sabo prinaša socialne, okoljske in gospodarske težave.
Ena izmed posledic je koncentracija dobavnih verig, zaradi katere postajajo kmetije vse večje, z vse manjšim številom kmetov in manj živalskimi pasmami. Obenem prihaja do pritiska na zniževanje cen, zaradi česar so številni mali kmetje ob posel. Poleg tega takšna »tovarniška« proizvodnja mesa v ogromnih, natrpanih prostorih povečuje odpornost na antibiotike, povzroča onesnaževanje zraka in vode ter pospešuje krčenje gozdov, izgubo biotske raznovrstnosti ter prilaščanje zemljišč za ekstenzivno pridelavo soje za živalsko krmo.
Nenazadnje pa industrijska proizvodnja mesa z visokim deležem emisij toplogrednih plinov tudi pomembno prispeva k podnebnim spremembam.
Pomarančni sok je najbolj priljubljen sok na svetu. Vsako leto po vsem setu pridelajo skupaj 50 milijonov ton pomaranč – od tega jih 86 odstotkov predelajo v sok. Največja odjemalka je Evropska unija. Vendar pa so s to najpriljubljenejšo pijačo za zajtrk povezane številne težave.
Sadje pridelujejo na ogromnih monokulturnih nasadih z intenzivno uporabo pesticidov, ki povzroča velik ekološki odtis. Poleg tega imajo delavci na nasadih zaradi slabih delovnih pogojev in izjemno nizkih plač zelo pogosto zdravstvene težave. Pridelovalci po vsem svetu so prepuščeni na milost in nemilost velikih odkupnih podjetij, ki so bila že večkrat obtožena kartelnih dogovorov, korupcije in oviranja delavskih sindikatov.
Sadni koncentrat pakirajo v polnilnicah, ga razpošiljajo z ladjami in ga po izjemno nizkih cenah prodajajo v verigah supermarketov v Evropi. Takšna proizvodna veriga in dolge transportne poti prispevajo k podnebnim spremembam in povzročajo hudo onesnaževanje okolja.
Evropska unija je daleč največja uvoznica banan na svetu. To sadje pridelujejo večinoma v Aziji, Latinski Ameriki in Afriki. Vendar pa poročila stalno kažejo, da so pogoji pridelave banan problematični, zlasti za lokalne pridelovalce.
Tako so na primer delavci na plantažah banan v Ekvadorju poročali o nespodobno nizkem plačilu za svoje delo in o neplačanih nadurah. Poleg tega je delo na plantažah negotovo, saj delodajalci delavcem ne ponudijo stalne zaposlitve, ampak delavni pogosto delajo na podlagi kratkoročnih pogodb. Pri delu z nevarnimi pesticidi so zelo slabo zaščiteni. Znani so tudi številni primeri nadlegovanja sindikalnih delavcev. V takšnih negotovih pogojih delajo predvsem ženske. Uveljavljene znamke, kot je Rainforest Alliance, na zagotavljajo vedno spoštovanja človekovih pravic.
Poleg tega intenzivna raba pesticidov onesnažuje vodo in zrak ter prispeva k izgubi biotske raznovrstnosti.
Raziskava, ki jo je organizacija Our Food. Our Future opravila v regiji Agro Pontino v italijanskem Laciju, kaže na nehumane razmere, s katerimi se vsakodnevno srečujejo delavci. V raziskavi so preučevali kršitve pravic delavcev – neplačanih ali premalo plačanih, brez pogodb, z dolgimi delovniki, brez zaščite pri ravnanju s pesticidi, omamljenih – zlasti ženskih migrantskih delavk – ter podvrženih spolnemu nasilju. Raziskava je proučevala proizvode, kot so jajčevci, paradižnik, bučke, artičoke, korenje, gobe in drugi. Ta zelenjava pride na trg EU in konča v stotinah supermarketov, kamor vsak dan hodimo po nakupih! Čeprav smo se osredotočili na Italijo, so tovrstne kršitve človekovih pravic razširjene v verigah oskrbe z zelenjavo po vsem svetu.
Kava je najljubši vsakodnevni napitek milijonov ljudi po vsem svetu. Toda proizvodnja kavnih zrn v velikem obsegu spremljajo hude družbene in ekološke posledice. Pri pridelavi kave je razširjen problem otroško delo – pogosto na nasadih delajo celotne družine. Obiralci kave imajo pogosto zelo nizke plače, številni med njimi pa zaradi držanja v zadolženosti in prekomernih delovnikov, ki ogrožajo njihovo zdravje, delajo v suženjskih razmerah. Posledica gojenja na prostem namesto v agrogozdarskih sistemih, kar je pogosta praksa, je krčenje gozdov, kar pomembno vpliva na podnebne spremembe. Intenzivna uporaba pesticidov in monokulturna pridelava predstavljata veliko grožnjo za biotsko raznovrstnost.
Palmovo olje vsebuje polovica vseh izdelkov v evropskih supermarketih (npr. čokoladni namazi, piškoti, mila ipd.), zaradi česar se potrošniki takšnim izdelkom le stežka izognemo. Največji delež palmovega olja v EU je uporabljen za agrogoriva, in številni izdelki, ki jih kupujemo, so na police trgovin prispeli z vozili na palmovo olje. Proizvodnja palmovega olja ima uničujoče vplive tako na ljudi kot na okolje.
Ekološke posledice širjenja monokulturnih nasadov palmovega olja med drugim vključujejo krčenje gozdov, izgubo biotske raznovrstnosti in degradacijo okolja. Poleg tega so pri proizvodnji palmovega olja pogosto prisotni prilaščanje zemljišč in kršitve pravic avtohtonih prebivalcev, nezaščitena uporaba nevarnih pesticidov ter nespoštovanje pravic delavcev.
Izkazalo se je, da so oznake, kot je »RSPO« (Roundtable on Sustainable Palm Oil; »Okrogla miza o trajnostnem palmovem olju«), nezadostne, kar zadeva interpretacijo in uveljavljanje njihovih standardov.
Leta 2019 je bilo v Evropski uniji v reji približno 365 milijonov kokoši nesnic. Evropski kmeti, ki redijo kokoši nesnice, zajce in prašiče, se pogosto poslužujejo sistemov reje v kletkah. Vendar pa ima takšen industrializiran proizvodni postopek hude posledice na živali in okolje.
Za takšne sisteme z rejo v kletkah so značilne velike gostote živali in visoke stopnje zaprtosti živali ter se pogosto uporabljajo v okviru velikih proizvodnih obratov. Takšne razmere ter z njimi povezani načini upravljanja imajo tako neposredne kot posredne vplive na zdravje in počutje živali, pa tudi na okoljski odtis ter gospodarsko in socialno uspešnost kmetij.
Barometer kakava za leto 2020 kaže, da ukrepi, ki so bili sprejeti za izboljšanje delovnih pogojev pri pridelavi kakava, še zdaleč niso zadostni. S pridelavo in uživanjem priljubljenih kakavovih zrn je so povezani številni socialni in ekološki problemi.
Eno najbolj perečih vprašanj je otroško delo. V to grozno prakso je vključenih okoli 1,5 milijona otrok. Večina med njimi (okoli 94 odstotkov) je podvrženih najhujši obliki otroškega dela, pri čemer so nekateri celo prodani v suženjstvo in prisiljeni v brezplačno delo. Poleg tega so s proizvodnjo kakava povezani socialni problemi, kot so revščina, neenakost spolov, pomanjkanje dostopa do izobraževanja ter kršitve pravic delavce v suženjskih delovnih pogojih.
Kar zadeva okolje, so uničujoče posledice proizvodnje kakava med drugim uporaba pesticidov, krčenje gozdov in degradacija zemljišč.
Zavezujoči predpisi so ključnega pomena za zagotavljanje dostojnih delovnih pogojev ter zaščito okolja in podnebja. Z njimi je mogoče podjetja prisiliti v odgovorno delovanje ter zahtevati njihovo odgovornost za škodo, ki jo povzročajo vzdolž svojih dobavnih verig! S strogimi predpisi na ravni EU bi bila usklajena zakonodaja med vsemi državami članicami in zagotovljeni enaki pogoji za vse akterje, v katerih bi bila obvezna zaščita človekovih pravic in okolja. Nastale bi dobavne verige, kjer do težav, ki smo jim trenutno priča, niti ne bi moglo priti. Posebna zaščita je potrebna zlasti za ranljive skupine, ki se le težko same zavzamejo za svoje pravice, med drugim za migrantske delavce, še posebno za ženske in otroke, pa tudi za male posestnike. Ti še posebej trpijo zaradi izkoriščevalskih poslovnih praks podjetij.
Kako lahko k temu pripomore zakonodaja EU o dobavnih verigah?
Podjetja že nekaj let oblikujejo strategije za družbeno odgovorno poslovanje. Vendar pa so to zgolj prostovoljni ukrepi, ki se niso izkazali za učinkovite in pogosto niso izvajani ali pa niso dovolj obsežni, zato se vzdolž dobavnih verig še naprej širijo kršitve človekovih pravic in uničevanje okolja. Zato potrebujemo ZAVEZUJOČO evropsko zakonodajo.
Ker prostovoljne zaveze podjetij niso učinkovite, je potrebno podjetja prisiliti v spoštovanje človekovih pravic in okolja, tako pri lastnem poslovanju kot tudi vzdolž celotnih dobavnih verig. To je mogoče doseči samo z zavezujočimi zakoni. Vendar pa mora v tem primeru direktiva o obvezni potrebni skrbnosti na področju človekovih pravic in okolja (mHREDD) obvezno vključevati tudi vse pogodbene izvajalce v dobavnih verigah.
Ključen sestavni del zakonodaje o obvezni potrebni skrbnosti na področju človekovih pravic je uvedba civilne odgovornosti, kar pomeni, da so podjetja, katerih dejavnosti povzročajo kršitve človekovih pravic in okoljsko škodo, dolžna plačati za povzročeno škodo. Pomembno je opozoriti, da dokazno breme leži na podjetjih, in ne na oškodovancih – ki so običajno ranljive skupine, kot so migrantski delavci, delavke in mali kmetje.
Zavezujoča zakonodaja o dobavnih verigah bi lahko pomagala pri uveljavljanju odgovornosti podjetij za zagotavljanje plač in prihodkov, ki omogočajo preživetje, svobode združevanja in pravice do kolektivnih pogajanj, celostnih praks na področju zdravja in varnosti, varnega pravnega statusa ter zaščite pred diskriminacijo na podlagi spola za še posebno ranljive skupine delavcev. Trenutno delavci pogosto ne smejo ustanavljati sindikatov in se organizirati, da bi se skupinsko zavzemali za boljše delovne pogoje. V nasprotnem primeru so lahko žrtve diskriminacije, groženj in napadov.
Žrtve korporativnih zlorab si izjemno težko zagotovijo dostop do pravnega varstva in skoraj nikoli niso deležne sodnih odločitev, ki bi učinkovito odpravile ali nadomestile škodo zaradi dejavnosti podjetij. In v tem primeru gre za ranljive skupine, katerih pravni in sodni status je običajno že tako ali tako težak. Z zavezujočo zakonodajo bi lahko izboljšali položaj takšnih ranljivih skupin delavcev.
Številne države pridelovalke hrane na globalnem jugu so podvržene prisvajanju zemljišč s strani tujih korporacij. Tovrstne prakse najbolj prizadenejo že tako ali tako ranljive skupine, kot so majhni posestniki in avtohtoni prebivalci, ki se morajo posledično odseliti. Stroga evropska zakonodaja o dobavnih verigah bi lahko zaščitila njihove pravice do zemljišč in zagotovila, da bi podjetja ogovarjala za nezakonito prilaščanje zemljišč.
Zahtevamo strogo zakonodajo o obvezni potrebni skrbnosti na področju človekovih pravic in okolja, da bodo podjetja prisiljena odgovarjati za svoja dejanja. Zaradi velikega obsega kršitev človekovih pravic in pravic delavcev, uničevanja okolja, pa tudi prilaščanja zemljišč in prisilnega izseljevanja vzdolž njihovih dobavnih verig bi morali agroživilska podjetja uvrstiti med podjetja z visokim tveganjem. Z vsemi sredstvi si moramo prizadevati za zagotovitev plač in prihodkov, ki omogočajo preživetje, pravice do združevanja in kolektivnih pogajanj, celostnih praks na področju zdravja in varnosti, varnega pravnega statusa ter zaščite pred diskriminacijo na podlagi spola – še posebno za migrantske delavce, ženske in male posestnike. Postopek priprave te evropske zakonodaje se je začel aprila 2020. Marca 2021 je Evropski parlament sprejel poročilo, v katerem podpira ambiciozne in stroge standarde na področju potrebne skrbnosti. Zdaj morata komisarja Didier Reynders (pravosodje) in Thierry Breton (notranji trg) pripraviti predlog direktive. Pri tem bo še posebno pomembno mnenje podpredsednice Evropske komisije za vrednote in preglednost Věre Jourove.
Zdaj smo na vrsti mi: Pišite komisarjema Reyndersu in Bretonu ter podpredsednici Jourovi. Povejte jim, da moramo TAKOJ zaščititi človekove pravice in okolje s sprejetjem stroge zakonodaje o potrebni skrbnosti! BREZ ODLAŠANJA!